Osnovni namen glasbe danes več ni prošnja za dež, kakor so počeli Indijanci. Tudi ne zbujanje napetosti ob žrtvovanju bogovom narave. Osnovni namen glasbe danes je predvsem, kakor toliko drugih reči, denar. Pardon, sem mislila reči zabava. Lahko zgolj eno od tega – ali pa oboje hkrati. Odvisno, kako se gleda.

Povečini je glasba danes razdeljena na tisto, ki prinaša denar, in tisto, ki je dejansko posvečena užitkom. Razpasla se je ideja o glasbenih skupinah, ki se že več desetletij borijo za prostor in prevlado. Morda so od začetka res bili večinsko usmerjeni v ustvarjanje glasbe, ki je prijetna za uho in ugaja ljudem, toda dandanes to zgolj izkoriščanjo. Predvsem se je v popularni glasbi uveljavil trend “rajši stas kakor glas” (in okus, če smo že pri tem), saj se skupine in posamezniki, ki ustvarjajo popularno glasbo, največ ukvarjajo z vizualnostjo – svojimi kostumi, pardon, oblačili, videospoti, fotkanjem in odrskimi nastopi, medtem ko zanemarjajo samo osnovo – glasbo.

Medtem ko nekaterim takšen stil ugaja, po drugi strani še vedno obstajajo skupine, ki ne posvečajo vsega časa in denarja oblekam. Tudi oder ostaja tam z glasbo, ki se ohranja že od začetka izpopolnjevanja muziciranja – opero, baletom in simfoničnimi koncerti.

Par let po učenju inštrumenta in končani srednji šoli nas zopet prime, da bi prijeli inštrument in kaj zaigrali. Ni važno, ali smo igrali klavir, trobento ali bobne, želja po muziciranju se po določenem času zmeraj prebudi. Je pa res, da se igranje na določene intrumente da čudovito izrabiti – v pihalnih orkestrih. Celo tako, da zaslužimo s tem: v komornih skupinah, s katerimi se ob vikendih igra na različnih veselicah in pade v žep še kakšen dodaten evro. Priročno? Seveda!

Če v ospredje postavim bolj igranje v pihalnih orkestrih, lahko povem, da sodelovanje v takšnih zasedbah prinaša veliko odličnih priložnosti za druženje pa tudi odkrivanje neznanih krajev, ljudi in običajev – itn. Kajti ne le, da izkoristite vse to, kar ste se naučili v glasbeni šoli (in za to pridobljeno znanje tudi plačali, ne pozabite tega), hkrati se še družite s tistimi, ki si z vami delijo ljubezen do igranja oz. skupnega muziciranja, se “vozačkate po špilih” po malodane vsej Sloveniji, veliko orkestrov se veliko odpravlaj tudi v tujino, dobivate plačane potne stroške in še zastonj špricarje.

Ne pozabimo, da sodelovanje v orkestrih obstaja zgolj za tiste, ki igrajo določene istrumente (flavta, klarinet, saksafon, vsa trobila in tolkala). Ostali: pikirajte na komorne zasedbe, tudi zgolj ljubiteljske so lahko prijetne.

Drug način, kako izbrati primeren film, je držanje določenih režiserjev. Če ste npr. videli par filmov od Stevena Spielberga in so vam vsi bili zelo všeč, potem skoraj zagotovo ne boste zgrešili, če boste za ogled si izbrali kakšen njegov film. Režiserji dajo vsem svojim filmom določen pečat in če vam je torej ta pečat všeč – potem so vam več ali manj všeč vsi njegovi filmi. Seveda se pojavijo rahla odstopanja, a če malo pogooglate film, da najdete vsebino (ali pa si ogledate trailer), vam bo takoj jasno, ali vam bo res všeč ali ne.

Seveda lahko filme izbiramo tudi tako, da gledamo take, v katerih igra določena igralka ali igralec … Določeni igralci previdno izbirajo scenarije, tako da lahko pri določenih najdete tudi precej zanimive, neznane filme.

Obstaja tudi možnost iskanja kakega seznama “Najboljših XX filmov”, evergreenov, če želite pogledati kakšne res dobre filme, ki so prejeli veliko dobrih kritik in pohval občinstva, je pa res, da so take sezname delali večinoma posamezniki. Je pa tudi res, da če se določeni filmi znajdejo na večih takšnih seznamih, potem so definitvno vredni ogleda.

Lahko pa izbirate filme tudi po žanru. Poznam pripadnike t.i. močnejšega spola, ki gledajo zgolj akcijske filme …

Na koncu koncev pa je izbira vaša in zgolj vaša. Zapomnite si: nihče vas ne more prisiliti v gledanje slabih filmov. Samo sami se lahko.

Eden izmed načinov je ta, da si pogledamo trailerje. Na dotični spletni strani za videoposnetke najdemo trailerje za vse filme, ki so na tržišču (tudi za take, ki več niso aktualni). (Primer: http://www.youtube.com/watch?v=OnoJecu9e7c) Tako se pač odpravimo pogledat trailerje za vsak film, ki se nam ga priporoča – pač po nekih kriterijih, saj vseeno, kakšnih. Super je tudi to, da stran sama predlaga videe, ki so vsebinsko povezani s tistim, ki ga trenutno gledate, kar pa pomeni, da vam bo stran sama predlagala še druge trailerje, žanrsko povezane. Tako se lahko dokaj hitro da pregledati veliko filmov oz. trailerjev za filme.

Signali so se do danes prenašali predvsem po zraku in analogno, počasi pa jih bo nadomestil kabelski signal, ki prihaja tudi v digitalni različici. Kot standardno kakovost oz. resolucijo slike poznamo SD (standard definition), ki je v PAL standardu pogosto 720×576 pixlov. Uveljavlja pa se tudi HD (high definition), ki ga delimo na HD in pa FullHD. Slednji ima resolucijo 1920×1080 pixlov ali na kratko 1080p, »navadni« HD pa na kratko 720p. Za prenos in prikaz HD vsebin potrebujemo primerno opremo kot so kabli, HD predvajalnik ali sprejemnik in TV sprejemnik s HD podporo.

LED TV so nasledniki prej omenjenih LCD televizorjev. Uporabljajo LED (light-emittiong diode) tehnologijo. LED TV so še bolj varčni od svojih predhodnikov, imajo daljšo življenjsko dobo, izboljšano robustnost, še bolj kompaktnejše ohišje in pa seveda boljšo zanesljivost. Glede na to, da gre za relativno novo tehnologijo, je na trgu precej manj modelov LED kot LCD TVjev, posledično pa je navita tudi cena.

Danes so projektorji že cenovno zelo ugodni in tudi na voljo za navadne smrtnike. Uporabljajo se množično po cele svetu in ne samo za kino, dosti se jih uporablja tudi na različnih predstavitvah, koncertih, predstavah…

Videokamere so bile prve v razvoju takšnih tehnologij in tudi povod za splavitev ostalih naprav. Včasih so bili to ogromni trakovi, danes pa so jih nadomestile miniDV kasete, pomnilniške kartice in, trdi diski in DVD mediji. Vse to ima sedaj fizično velikost do največ nekaj centimetrov, shrani pa se lahko ure in ure videoposnetkov. Dandanes poznamo majhne kamere, ki segajo v nižji in srednji cenovni rang, potem pa so tudi tudi večje kamere, ki so zelo drage in pridejo v poštev za bolj profesionalno uporabo, npr. za televizijske hiše. Razvoj je seveda še vedno v teku in tako postajajo videokamere vse bolj priljubljene in pa tudi zmogljive.

Kot zanesljiv medij so se kasneje začeli proizvajati DVDji (digitalni pomnilniški medij), posledično pa so na trg začeli prihajati tudi DVD predvajalniki, ki so nasledniki VCR naprav ali po domače »videorekorderjev«.  Ti predvajalniki v prvi vrsti predvajajo Video DVD medije (razni posnetki, filmi), zmogljivejši pa tudi glasbene datoteke in druge oblike digitalnega video zapisa (DivX, XviD). DVD predvajalniki so namenjeni kot dodatki za televizijo.

Razlika med temi banancami in onimi pri ozvočenju je samo v velikosti – pri slušalka pogosto 3.5mm, pri kablovju pa 6.5mm. Jack-jack kable je v teoriji skoraj nemogoče podaljševati. Canon-canon kabli imajo malce večji priklop, a se jih da podaljševati. Razlog za to je, da imajo ti kabli na eni strani moški priklop, na drugi strani pa ženski priklop. Ti kabli se ne uporabljajo samo za zvok, temveč tudi za povezovanje svetlobnih efektov v lučkarstvu.

Pri večini dogodkov, zlasti pri koncertih, je zelo pomembno, da nastopajoči slišijo sebe in ostale nastopajoče. V ta namen je potrebno na oder postaviti dodatne zvočnike, ki morajo biti v ležečem položaju in obvezno obrnjeni proti nastopajočemu. V navadi ima vsak nastopajoči pred seboj vsaj 1 zvočnik. Tej postavitvi zvočnikov in nasploh sistemu pravimo monitoring. Kitaristi za monitoring ponavadi uporabljajo kar svoje ojačevalce, pevci pa ear monitorin – ušesni monitoring. Takšna vrsta monitoringa je sicer zelo draga, je pa tudi bistveno bolj učinkovita. Nastopajoči ima na obleki pripet sprejemnik, na sprejemnik pa priklopljeno slušalko, ki jo ima v ušesu.