Neuspeh na univerzitetnem področju mi je zbil željo po šolanju, redna služba pa me je utrujala do te mere, da nisem več našla energije za izpolnitev svojih sanj. Nekje vmes sem ugotovila, da ne želim postati nekdo, ki cele dneve presedi v pisarni in zamudi prve pomladne žarke ali zimske snežinke na vetrobranskem steklu. Vendar sem vztrajala z vpisom na marketing v Mariboru, delala da bi plačevala šolnino, si razbijala glavo, spravljala starše v vse večje skrbi in začela slutiti rahlo neodobravanje v očeh nekaterih prijateljev. Poleg vsega tega pa sem se bojevala še z neosebnim odnosom profesorjev, ki so se čutili poklicane za nepravično selekcioniranje, študiranjem gradiva, ki je bilo napisano leta ’80 in od takrat ostalo tudi nedotaknjeno, z manjkom časa za uživanje življenja in nenazadnje z gromozansko črno luknjo na bančnem računu. Vsak dan sem iskala odgovore na vprašanji, katera fakulteta v Sloveniji bo izpolnila moje zahteve ter, ali sem res tako zahtevna. Vse bolj sem ugotavljala, da imam morda res prevelika pričakovanja za slovenske fakultete.

Ves ta čas pa je nekje globoko v moji glavi klilo tudi vprašanje, ali si bom kdaj upala po stopinjah moje najdražje prijateljice Ane, ki je odpotovala v tujino, da bi doštudirala na DNS mednarodni pedagoški univerzi na Danskem. Veliko sem vedela o njenem študiju, saj sem bila resnično ponosna na njo in me je iskreno zanimalo, kakšen študij je izbrala. Tri leta po njenem odhodu in po več letih mojih propadlih poskusov z dokončanjem vsaj enega študija, sem se odločila, da se bom na taisti študij vpisala tudi sama. Najprej sem šokirala starše, nato Ano. Vsi so bili tako zaskrbljeni in veseli zame. Takoj so me podprli, popolnoma in v vseh pogledih. Ostalim sem povedala šele, ko sem se navdušena vrnila iz Uvodnega vikenda v Tvindu na Danskem.

Tako se je začelo popolnoma novo in drugačno obdobje v mojem življenju. Ponovno sem se vpisala v prvi letnik, vendar vam lahko zagotovim, da zame velja predelan pregovor: ”V tretje gre Rado, v četrto pa Nastja.” J Za razliko od prejšnjih fakultet, samo sebe ne rabim prepričevat, da sem se odločila pravilno, ker to preprosto čutim. DNS je popolnoma drugačen pedagoški študij kot ga poznamo v Sloveniji. Temelji na pristopu ”learning by doing”, kar pomeni da je teorija dejansko podkrepljena s prakso. Tako bomo v mesecu septembru začeli s pripravo na štiri mesečno študijsko potovanje po Afriki, kjer se bomo lahko na lastne oči prepričali o dejstvih in mitih držav tretjega sveta. Spoznali bomo afriške otroke in njihove pedagoge, ki se dnevno spopadajo z najrazličnejšimi osebnimi in šolskimi preizkušnjami. Naučili pa se bomo tudi, kako lahko kot skupina  individuumov v praksi prispevamo marsikaj za izboljšanje tamkajšnjega stanja. In povedano po pravici že komaj čakam, da se začne ta učna avantura.

Trenutno sem vključena v ”saving up period”, to pa je obdobje, ko si lahko sam zaslužiš denar za šolnino. Preden sem odšla, sem od marsikoga slišala, da šolnina ni majhna, s čimer se sicer strinjam, vendar fakulteta vsakomur ponuja možnost, da si šolnino zasluži preko DNS-a. Vedno sem se želela sama potruditi za svoj uspeh, ker pa sem se zavedala dejstva, da s službo v Sloveniji ne bom zmožna privarčevati denarja za študij, sem sprejela delo v promocijski pisarni DNS univerze. Poleg tega pa ti šolnina pokrije popolnoma vse stroške, ki nastanejo v času študija. To pomeni stroške prehrane, nastanitve, prevoza domov na obisk družine in prijateljev, vse stroške potovanj, zdravstvenega zavarovanja, mesečne žepnine itd. Če torej potegnem črto, znesek okoli 6000€ letne šolnine, niti ni tako visok.

Z delom sem tako že pred dejanskim pričetkom študija spoznala svoje sošolce in pedagoge. Skupaj živimo v kampusu Tvind, ki je lociran ob morju. Delimo si obveznosti, skrbi, vesele trenutke, doživetja, izkušnje, znanje in ustvarjamo skupne spomine. Okolje je delovno sproščeno, brez nepotrebnega pritiska in priganjanja. Spoznala sem ljudi,  vsak s svojo preteklostjo in željo, da bi v življenju postali več kot učitelji za katedrom. Druži nas želja po spoznavanju sveta, po konstantni notranji rasti, po udeležbi pri izboljšavi pedagoških pristopov, po druženju z enako mislečimi in še in še. Razlika v letih ni pomembna, tako kot nacionalne različnosti ne. Pomembni sta le toleranca in spoštovanje. Oboje pa je po mojem mišljenju zelo lepa predispozicija iskrenih odnosov in nenazadnje uspeha.
Čeprav priznam, da je del mojega srca ostal približno 2000 kilometrov od kraja, kjer se nahajam, pa si drug del srca že utira pot v DNS-u. Dolga pot me še čaka do diplome, vendar jo vidim. Tokrat, za spremembo.

Za tiste, ki ste prišli do zadnje vrstice in tudi za tiste, ki v duši čutite, da bi radi doživeli drugačno obdobje v svojem življenju (ne glede na starost), naj napišem še internetno stran naše univerze: www.dns-tvind.dk. Včasih je pametno pogledati izven svojih okvirov in sprejeti izziv. Naj bodo vaši dnevi izpolnjeni in polni pravilnih odločitev. Lepe pozdrave iz DNS pisarne ob morju! J

Nastja Mohorko

Namreč dandanes je v Sloveniji postalo jasno, da mladi, ki imajo srednješolsko izobrazbo, pogosto dobijo boljša delovna mesta in tudi bolje plačana, kot pa tisti, ki imajo univerzitetno izobrazbo. Poleg tega se vse pogosteje dogaja, da je vse več takih mladih mora delati po pogodbah za določen čas. Pri tem se človek res vpraša kaj je smotrno? Namreč naložba, ki jo vložiš, ko se vpišeš na podiplomski študij, je največkrat zgolj naložba v znanje, ker želimo nadgraditi svoje lastno obstoječe znanje, kajti le redko ima srečo, da se mu ta naložba obrestuje tudi v službi. Kar nekaj mladih pa je takih, da se za nadaljni študij odločijo, ker nimajo zaposlitve, na takšen način pa podaljšajo status študenta.

Žal se pa poklicnih šol drži grd sloves, da se vanje vpisujejo samo tisti, ki so prebutasti za gimnazijo. Mogoče imajo res preslabe ocene za gimnazijo, a zakaj se poklicne, dolgoročno in kratkoročno gledano, bolj splačajo kot gimnazije? Kot že omenjeno, poklicne šole se hitreje konča (o tem, koliko lažji program je tam, ne bom izgubljala besed), takoj se dobi poklic, po želji pa se lahko še vpiše nadaljni študij ali pa visoka šola za dodatno izobraževanje, če je le-to zaželeno. Veliko lažje doseči – je pa res, da s tako izobrazbo dobiš samo veliko znanja o svojem lastnem področju, ne pa nekega splošnega znanja – toda če nimaš prevelikih ambicij (čeprav kdo pravi, da nek frizer, katerega starši imajo v lasti frizerski salon, nima imeti ambicij!) oz. kakršnihkoli želja po tem, se ti torej ni treba ubadati z neželenimi stvarmi (ki neprestano nadlegujejo gimnazijce – npr. referat o hormonalnih žlezah in še en o zgodovini nacionalsocialistične mladine).

Naj dovolj jasno poudarim, adolescenčniki največkrat mislijo na največje bedarije in to kolikor se le da. Izobraževanje pa ponavadi ne spada v to kategorijo. Problem je tudi v tem, da marsikoga ne zanima tako širok spekter predmetov – dvanajst predmetov na leto s področij tako naravoslovja kot družboslovja je pač težko obvladati. Morda posameznike zanima samo določen predmet, določen sklop predmetov, zelo redko koga dejansko zanimajo vsi predmeti (ponavadi samo visokoleteče, ki nizko pristanejo). Pojavi se vprašanje: kaj pa potem ti sploh delajo tam, če se gimnazija ne sklada z njihovimi željami?

Na to se lahko odgovori zgolj še z enim vprašanjem: Če ne želiš biti kuhar ali frizer, kam te bo šolska pot zanesla? Vsekakor na gimnazijo! Ker je splošna in ker imaš potem odprte poti za naprej. Pod pogojem, da še v gimnaziji ne cepneš, ker bi precenil svoje lastne sposobnosti, kar se še prevečkrat dogaja, in da po končani gimnaziji ne ostaneš zgolj pri tem – končani gimnaziji.

Smisel gimnazije je v bistvu pač ta, da se splošno izobraziš in razširjeno znanje potem znaš izkoristiti. Če ga znaš in, predvsem, če je sploh bilo podano na pravilen način, kar je pa povsem druga zgodba.