Osnovni namen gimnazije je, v osnovi, teoretsko, da dijake nauči velik spekter z različnih področij – nekako splošno razgledanost. Nekaj malega, ampak bolj podrobno o kemiji, nekaj malega, ampak bolj podrobno o zgodovini, geografiji, fiziki … Vse o vsem, če smo natančnejši. Teoretsko vse lepo in prav, ampak če pogledamo današnje stanje – kaj se v bistvu dogaja med dijaki?
Naj dovolj jasno poudarim, adolescenčniki največkrat mislijo na največje bedarije in to kolikor se le da. Izobraževanje pa ponavadi ne spada v to kategorijo. Problem je tudi v tem, da marsikoga ne zanima tako širok spekter predmetov – dvanajst predmetov na leto s področij tako naravoslovja kot družboslovja je pač težko obvladati. Morda posameznike zanima samo določen predmet, določen sklop predmetov, zelo redko koga dejansko zanimajo vsi predmeti (ponavadi samo visokoleteče, ki nizko pristanejo). Pojavi se vprašanje: kaj pa potem ti sploh delajo tam, če se gimnazija ne sklada z njihovimi željami?
Na to se lahko odgovori zgolj še z enim vprašanjem: Če ne želiš biti kuhar ali frizer, kam te bo šolska pot zanesla? Vsekakor na gimnazijo! Ker je splošna in ker imaš potem odprte poti za naprej. Pod pogojem, da še v gimnaziji ne cepneš, ker bi precenil svoje lastne sposobnosti, kar se še prevečkrat dogaja, in da po končani gimnaziji ne ostaneš zgolj pri tem – končani gimnaziji.
Smisel gimnazije je v bistvu pač ta, da se splošno izobraziš in razširjeno znanje potem znaš izkoristiti. Če ga znaš in, predvsem, če je sploh bilo podano na pravilen način, kar je pa povsem druga zgodba.
