Ljudske pravljice so zgodbe, ki se prenašajo iz generacije v generacijo, ponavadi z ustnim izročilom. Pogosto skušajo izraziti oziroma osvetliti življenjske resnice ali pojasniti stvari, ki se dogajajo v naravi.
Večina ljudskih pravljic vsebuje:
Začetek z “Nekoč pred davnimi časi” ali “Za devetimi gorami in devetimi vodami”.
Čarovnije in uroke
Plemstvo (kralji, princese, ipd.)
Zlobne junake (čarovnice, velikani…)
Dobre junake, ki se jim ponavadi godi krivica.
Srečen konec, kjer zmagajo dobri junaki in njihova dobra dela.
Ponavadi se končajo z “…in živeli so srečno do konca svojih dni.”
Čeprav ima vsaka kultura in časovno obdobje pravljice, ki jih smatra za svoje, je praktično v vseh zaslediti podobne teme, ki se ukvarjajo z osvetlitvijo življenjskih situacij in bistvenih človeških problemov.
Ljudske pravljice so zelo stare zgodbe, ki so se iz roda v rod prenašale stoletja, in nihče pravzaprav ne ve, kdo je bil originalni avtor. Tekom časa so se spreminjale, predvsem je v modernem času opaziti konkretno preobrazbo klasičnih ljudskih pravljic, ki ponavadi vsebujejo veliko krvi in nasilja, v bolj prijazne in politično korektne zgodbe.
Najsi bodo te zgodbe modernizirane ali ne, v večini primerov še zmeraj izžarevajo sporočilnost, ki zadeva odnos do življenja, in učijo – stare in mlade -, da življenje prinaša tudi nepredvidljive, težke trenutke, s katerimi se je potrebno tako ali drugače soočiti. Pomembno je, da zmeraj zmaga korajža, pamet in dobrota.
