Biti umetnik
Biti umetnik je v današnji družbi precej težka zadeva. Seveda pod pogojem, da si majhen, neznan in brez poznanstev, ki bi te lahko pripeljala tja, kamor si želiš – med zvezde. Če so te zvezde sploh zasluženo to, za kar jih vsi imajo – zvezde.
Predvsem so dandanes v ospredju izvajalci umetnosti, ne pa ustvarjalci – pevci, ne pa skladatelji, igralci, ne pa dramaturgi oz. pisci besedila. Je pa res po drugi strani, da so tudi izvajalci umetniki. Prav vsak tudi ne zna doživeto odrecitirati Shakespearjevega Hamleta ali odigrati Bolero na pozavno.
Druga težava, ki se pojavlja na to temo, je da je danes vse skupaj postalo preveč popularizirano. Umetnost se je poenostavila in postala dostopna širokim množicam. Pa ne, da bi bilo s tem kaj narobe. Recimo. Kar želim povedati s tem, je da je težko priti v ospredje in se izpostaviti, če nimaš vrlin današnjega časa položenih v zibelko (stas). Redke so zgodbe s srečnim koncem (Susan Boyle, zmagovalka Britain’s Got Talent), a ogromno žalostnih (Mozart, Simon Gregorčič itd.).
Kar je še hujše pri tej popularizaciji, je to, da se vsak, ki misli, da premore nekaj ubožnega talenta, sili v ospredje in hrepeni po slavi. Če se recimo osredotočim na poete, ugotovim, da so najnovejše poezije mladih, kao nadobudnih umetnikov, samo navadno skropucalo. Zelo redko imajo kak smisel, če pa ga že imajo, pa je tako skrit, da je v pesmi, dolgi eno stran, mogoče najti zgolj drobec simbolov in smislov.
Danes je pač lažje biti umetnik, če enostavno nimaš talenta.
