Kartuše in tonerji
Sodobna šola zahteva uporabo sodobnih pripomočkov, in tudi naša šola je ena izmed tistih, kjer je povsem normalno, da se od otroka zahteva, naj na računalniku naredi to ali ono.
To me po eni strani veseli, saj otroci hitro postanejo računalniško pismeni – hči je v četrtem razredu in v podaljšanem bivanju redno hodijo v računalniško učilnico ter se učijo, kako se naredi predstavitev v programu Power point in podobno. Po drugi strani pa mi gre uporaba računalnikov za šolske projekte tudi na živce. Računalnik namreč doma uporabljam za delo, in kadar mora hči za nalogo nekaj poiskati na spletu in to natisniti ter prinesti v šolo, zavijam z očmi. Mislim, da ji bom morala kupiti njen lastni računalnik, da bo moj tudi kdaj prost, verjetno pa ne bi bilo odveč niti to, da bi ji kupila lasten tiskalnik – kartuše in tonerji pa bi morali biti v tem primeru strošek šole. Opažam namreč, da se učitelji sploh ne zavedajo, koliko kartuše in tonerji stanejo.
Kar nekajkrat se mi je že zgodilo, da sem za hči za šolo tiskala stran za stranjo različnih fotografij, in dejansko vem, da se mi kartuše na tiskalniku tako hitro izpraznijo prav zaradi teh šolskih projektov, ne pa zaradi tistih nekaj dokumentov mesečno, ki jih natisnem sama. In včasih je zmanjkalo barve tudi že med samim tiskanjem. Nekajkrat je bila zaradi tega doma že panika, da ne bo mogla v šolo prinesti zahtevanih materialov, nekajkrat pa sva se lahko znašli na »star« način – ja, marsikaj je možno še vedno tudi narisati s prosto roko, pa čeprav nam gre ob sodobni tehnologiji to vse bolj slabo od rok.
Kakor koli, tovrstne težave so me pripravile do tega, da sem nazadnje šla v šolo. Učiteljici sem povedala, da je projektov, kjer je treba natisniti stvari s spleta, precej veliko – in da kartuše in tonerji pač precej veliko stanejo. In veste kaj? Prijazna učiteljica me je hitro postavila na realna tla. Povedala mi je, da se tega zaveda, zato niso takšne naloge nikoli obvezne. Rekla pa je, da je res, da imam pridno hči, ki vedno naredi več kot drugi.
