Bulimija je vrsta bolezni, za katero je najbolj značilno povsem nenadzorovano prenajedanje s hlastanjem. Tej fazi pa nato sledi enako kompulzivna dejavnost, in sicer v obliki bruhanja, jemanja odvajal.
Za bulimijo zboli od 3 do 8 procentov populacije. Ženske so k tej bolezni precej bolj nagnjene v primerjavi z moškimi, saj kar sedemkrat pogosteje zbolijo.
Najpogostejši dejavniki tveganja pri bulimiji
Zaradi česa bulimija sploh nastane oziroma se pojavi, je eno od pogostejših vprašanj v povezavi s takšno boleznijo. Dejavniki tveganja so v resnici lahko precej različni. Oseba za bulimijo pogosto zboli zaradi hudih travmatičnih dogodkov ali pa zlorabe v svoji osebno zgodovini. Bulimija je pogosto prisotna že v družini.
Osebe z bulimijo imajo ponavljajoče se epizode zaužitja nenormalno velikih količin hrane naenkrat. Temu sledi občutek izgube nadzora med prenajedanjem – kot da ne more prenehati jesti ali ne more nadzorovati, kaj jé.
Prav tako je bolezen lahko posledica motnje v zaznavanju svoje telesne podobe. K takšnemu stanju lahko privede tudi depresija, anksiozne motnje, najrazličnejši stresni dogodki, vzrok so lahko celo tudi nekateri specifični poklici.
Znaki, da ima nekdo bulimijo
Enega od najpogostejših znakov bulimije smo že omenili. To je hlastanje za hrano oziroma goltanje hrane do bolečine. Temu sledi namerno izzvano bruhanje. Drugi očitni znaki oziroma simptomi bulimije so na primer še pretirana telesna vadba, zloraba diuretikov, zloraba odvajal, izguba nadzora nad prehranjevanjem.
Osebo z bulimijo navadno spremljajo občutki krivde in gnusa po jedi. Njeno razpoloženje se nenehno spreminja, ima težave z grlom, obsedena jej s svojo telesno težo, na prstih so pogosto prisotne ranice, zobje so poškodovani.
Na kakšen način se zdravi bulimija?
Zakaj je motnje hranjenja tako težko zdraviti? Za zdravljenje anoreksije je nujno potrebna hospitalizacija, psihoterapevtsko zdravljenje potem pa lahko traja tudi več let.
Zdravljenje bulimije je zlasti psihoterapevtsko. Potrebna je torej dolgotrajna, navadno večletna psihoterapija. Njene simptome načeloma lahko precej omejijo predpisana zdravila.
